Energetska optimizacija >> Rekonstrukcij starih objektov – energetska sanacija

Pri rekonstrukciji obstoječih objektov nudimo popolno podporo pri izvedbi energetske sanacije, ki zajema:

  • Posnetek obstoječega stanja in izdelava energetske analize s programom PHPP 2007
  • Priprava predlogov energetskih rešitev in izbira primernih komponent. Za vsako predlagano komponento se izdela tudi analiza njenega vpliva na celotno energijsko bilanco objekta.
  • Izdelava projektne dokumentacije za izvedbo energetske sanacije s povdarkom na detajlih, kjer se lahko pričakuje probleme pri izvedbi
  • natančen energetski izračun – Energetska bilanca PHPP 2007, ki je osnova za pridobitev subvencije s strani Ekosklada
  • nadzor nad izvedbo del
  • izdelava dokončne energetske bilance po zaključku del. Energetska bilanca upošteva morebitne korekcije, zamenjavo predvidenih komponent ter natančen podatek meritve zrakotesnosti.

Starejše, pomanjkljivo izolirane stavbe, pri nas porabijo tudi preko 200 kWh/m2 na leto za ogrevanje, pri čemer naš Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah iz leta 2002 slednjo omejuje na 60 do 80 kWh/m2, sedanji stroţji predpisi zniţujejo dovoljeno porabo še za ca. 30%. Z optimirano uporabo ukrepov učinkovite rabe energije se stavba lahko pribliţa razredu energijsko varčnih stavb. Pri teh letna raba energije za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode ne presega 50 kWh/m2 na leto, doseţemo pa jo lahko predvsem s povečano debelino toplotne izolacije, boljšimi okni, varčnim in energijsko učinkovitim ogrevanjem. Pri nizkoenergijskih hišah poraba energije za ogrevanje ne sme preseči 30 kWh/m2. Pri taki hiši so specifične toplotne izgube petkrat niţje kot pri klasičnih stavbah, vgrajen pa imajo tudi sistem energijsko učinkovitega mehanskega prezračevanja prostorov. Energijsko najmanj potratne so tako imenovane pasivne stavbe, kjer smemo za ogrevanje porabiti do 15 kWh/m2 na leto, stavbe pa imajo za doseganje visoke stopnje bivalnega ugodja vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacijo.

Posledica tako načrtovanih ukrepov učinkovite rabe energije (URE) in obnovljivih virov energije (OVE) je bistveno zmanjšanje rabe energije in s tem izpustov CO2, tudi manjša odvisnost od dobaviteljev energije in njihove cene, manjši obratovalni stroški stavb in njihova večja vrednost, predvsem pa zagotavljanje ugodnih bivalnih razmer (zrakotesnost, višja površinska temperatura ovoja stavb, preprečevanje poškodb zaradi vlage, kontrolirano prezračevanje, ogrevanje, hlajenje; naravna osvetljenost, osončenje, senčenje...).

Primeri energijskih revitalizacij celih stanovanjskih sosesk so v praksi ţe dokazali, da so nizkoenergijske in pasivne zahteve tiste, ki dolgoročno vodijo k boljšim ţivljenjskim pogojem in hkrati zagotavljajo minimalno rabo energijskih virov. Tudi mi se zavedamo dolgoročnega pomena gospodarnega in trajnostnega delovanja na področju gradbeništva in energije, vedno bolj ozaveščeni pa so tudi investitorji in stanovalci. Realizirani pilotni projekti na področju energijsko učinkovite gradnje so vzpodbuda novim investitorjem, tu so tudi finančne spodbude v obliki povratnih in nepovratnih sredstev ter subvencionirani krediti. Bogato politično in posledično tudi finančno podprte aktivnosti za učinkovito rabo energije omogočajo ustvarjanje novih vrednot, nova delovna mesta in posredno boljše ţivljenjske pogoje, ki v duhu trajnostnega razvoja sooblikujejo tudi našo prihodnost.

ZNAČILNOSTI STAVB IZ RAZLIČNIH OBDOBIJ V SLOVENIJI IN MOŽNOSTI PRENOVE
Stanovanjske stavbe iz različnih obdobij so različno grajene in nimajo enakih energijskih izhodišč, zato je tudi poraba energije v njih različna. Večinoma je previsoka, saj imajo starejše stavbe slabše toplotno zaščiten in nezrakotesen ovoj, slabše stavbno pohištvo, ogrevalne sisteme ipd. - zaradi česar prihaja do večjih toplotnih potreb. Pri teh stavbah je tudi energijska sanacija zahtevnejša saj je hkrati potrebna še gradbena in arhitekturna sanacija. Pri starejših zgradbah se je nekaterim elementom ovoja zgradbe ţivljenjska doba ţe iztekla in so potrebni temeljite prenove. Podobno velja tudi za ogrevalne sisteme. Pri novejših zgradbah so elementi ovoja (fasade) zgradbe zasnovani pravilno, vendar zaradi pomanjkljivosti pri gradnji in izdelavi prihaja do prevelikih toplotnih izgub. Večjo porabo povzročajo tudi ogrevalni sistemi, ki pogosto niso hidravlično uravnoteţeni in so brez sodobne centralne regulacije, na radiatorjih so nameščeni ročni ventili, obračun rabe energije za ogrevanje se ne izvaja po dejanski porabi. Iz teh razlogov tudi stanovalci sami pogosto niso motivirani za izvajanje ukrepov učinkovite rabe energije. Stavbe tako razvrščamo glede na obdobja in posledično uporabljene gradbene materiale, konstrukcijo in način gradnje. Motivi za pasivno prenovo so različni – v prvi vrsti varčevanje z energijo za ogrevanje, sočasno npr. potrebna gradbena ali konstrukcijska sanacija zaradi gradbenih poškodb (npr. vlaga, kondenzacija, plesni…), dvig bivalnega standarda ali sprememba uporabe, boljša protihrupna zaščita, zrakotesnost itd.

Gradnja pred 1920
Večstanovanjske stavbe pred letom 1920 imajo debele mešane kamnito-opečne zidove, debele od 38 do 65 cm, škatlasta okna, lahko tudi ornamentirane in pogosto spomeniško zaščitene fasade, obokane kleti, leseni stropi in visoke etaţne višine. Toplotna zaščita se izvaja lahko z notranje strani, vgrajujejo se posebej izdelana škatlasta okna z dodatno zasteklitvijo, sanirajo se toplotni mostovi stikov notranjih sten z zunanjimi, izolira strop v kleti, strop nad zadnjo etaţo oz. streha. Zaradi starosti so te stavbe potrebne celostne prenove, ki poleg celostne energijske sanacije zajema tudi arhitekturno in statično sanacijo.

Gradnja do 1940
Stanovanjske zgradbe predvojnega obdobja do leta 1940 so običajno solidno grajene a slabo vzdrţevane, s še vedno debelimi polnimi opečnimi zunanjimi zidovi 38 cm, tudi še z lesenimi, tramovnimi stropovi, z lesenimi okni. Pojavijo se prvi betonski stropovi, etaţna višina se niţa, manjša se profiliranost fasad. Njihove strehe in podstrešja so neizolirana, razen če so ţe bivalna. V tem primeru so tudi strehe večinoma ţe prenovljene in toplotno zaščitene, a pogosto s premajhno debelino toplotne izolacije. Moţna je izvedba zunanje toplotne zaščite, izolacija stropa nad kletjo in zadnjega stropa, vgradnja pasivnih oken, prezračevanje z rekuperacijo ipd…

Stavbe do 1970 let brez TI
Stanovanjske stavbe, zgrajene do sredine sedemdesetih let, so slabše ali kvečjemu enako kvalitetno grajene kot stavbe, ki so bile zgrajene do leta 1940; razlogi so bili predvsem v pomanjkanju in varčevanju z gradbenimi materiali. Stene so stanjšane na 30 cm, izolacijskih materialov ni, fasade so preproste. Pogosti so balkoni in loţe, ki so pritrjeni na vmesne plošče. Večina zgradb je grajenih z modularno opeko, kasneje se pojavljajo tudi liti beton z nezadostno toplotno izolacijo, zidaki iz ţlindre in elektrofiltrskega pepela. Tudi te stavbe so potrebne temeljite gradbene in energijske sanacije, zamenjave oken in drugih vzdrţevalnih ukrepov. Pri stavbah iz tega obdobja je mogoče z minimalnimi dodatnimi investicijskimi posegi doseči občutno zmanjšanje potrebne energije za vzdrţevanje bivalnega udobja v objektu. Posledice ukrepov učinkovite rabe in obnovljivih virov energije so toliko bolj vidne pri večnadstropnih stanovanjskih objektih in javnih stavbah.

Osemdeseta leta z minimalno TI
Novi predpisi so v osemdesetih letih, ko je nastopilo obdobje intenzivne gradnje večjih stanovanjskih naselij, ţe zahtevali večjo kontrolo pri zidavi večnadstropnih stanovanjskih stavb, zlasti stolpnic. Stavbe so masivne z dodatnim slojem toplotne izolacije ali pa skeletne z zidanimi fasadnimi polnili. Prevladujoči material za gradnjo večnadstropnih objektov je beton, zasebne hiše pa so bile grajene stihijsko, predvsem iz opeke. Stanovanjske hiše so večjih tlorisnih površin, nekatere brez toplotne izolacije ali pa je ta neustrezna. Kot izolacijski material sta se uporabljala pogosto upourabljala siporeks in porolit, redkeje toplotna izolacija. Zaradi novih materialov in samograditeljskih detajlov so pogoste nedoslednosti pri izvedbi tesnjenja, zato je pogosto tudi zamakanje. Okna so velika, aluminijasta ali lesena in večinoma neustrezna zaradi enoslojne ali dvoslojne zasteklitve. Energijski in gradbeno - sanacijski ukrepi morajo pri takšnih stavbah temeljiti predvsem na zamenjavi neustreznega stavbnega pohištva in dodatni toplotni izolaciji streh in stropov ter sanaciji večjih toplotnih mostov, zrakotesnosti, zvočni zaščiti in uvedbi prezračevanja z rekuperacijo.

Novejši objekti so bolje toplotno izolirani
V devetdesetih letih postane gradnja zelo raznolika, ob opečni zidavi se pojavi lahka montaţna gradnja, predvsem pri enodruţinskih hišah. Povečal se je deleţ opečnih stavb s toplotno izolacijo vseh konstrukcijskih sklopov, zato so stavbe v povprečju še kar dobro izolirane. Vgrajena okna so lesena, aluminijasta in iz PVC. Povsod prevladuje dvojna zasteklitev, do leta 2000 predvsem »termopan«, po tem pa se uveljavi energijsko učinkovita dvoslojna zasteklitev. Novejši objekti, zgrajeni po letu 1990 so bolje toplotno izolirani, zato je smiselno objekt dodatno toplotno izolirati le v primeru, ko so posamezni elementi konstrukcijskih sklopov poškodovani ali je predvidena njihova zamenjava. Dodatno je smiselno izolirati le poševno streho nad ogrevanim podstrešjem.

CELOSTNA ENERGIJSKA PRENOVA
Bolj obširno zastavljena revitalizacija je velikokrat povezana tudi s funkcionalno preureditvijo prostorov in novo zunanjo ureditvijo – vsekakor pa so vedno obvezni večji gradbeno – fizikalni posegi na ovoju stavbe in vgradnja novih tehnologij za ogrevanje in prezračevanje. Z večjo investicijo se objektu zvišata tudi trţna in uporabna vrednost, hkrati pa bistveno poveča udobje in izboljšajo bivalni pogoji stanovalcev. Šele preplet različnih strok je tisti, ki omogoča celovit pristop k izvajanju posameznih faz prenove. Tako je npr. preverjanje potresne varnosti in statične stabilnosti večstanovanjskih stavb nujno za vse stavbe, ki so bile v Sloveniji grajene še pred sprejemom prvih predpisov s področja potresne varnosti. Pri obnovah stavb s posebnimi elementi spomeniškega varovanja (pročelja ipd), preverjamo tudi moţnosti izvajanja manj standardnih ukrepov, npr. izvedba toplotne izolacije na notranji, topli strani ovoja stavb, itd...

Sestavni del postopka načrtovanja celostne prenove je tudi preurejanje obstoječih arhitekturnih zasnov. Te so pri prenovah običajno vezane na reorganizacijo skupnih prostorov ali celo posameznih stanovanjskih enot, pridobivanje večjih bivalnih površin z zastekljenimi balkoni, terasami ipd, preureditev nebivalnih podstrešij (npr. skupnih prostorov v bivalna), moţnosti nadzidav... Tu je še oblikovanje novih likovnih izhodišč za prenovo fasad, uvajanje novih tehnologij, materialov ipd. Pri vseh ostalih aspektih, ki jih lahko vključuje energijska sanacija obstoječega stavbnega fonda (statična sanacija, preureditev tlorisov, odprava arhitekturnih ovir, generacijski in drugi arhitekturni izzivi, uporaba inovativnih tehnologij, nove socialne in sociokulturološke komponente…), in drugih novih možnostih, ki jih ponuja, postajata trajnostni razvoj skupaj z visoko energijsko učinkovitostjo ţe nekaj samoumevnega, v tujini pa prav tako tudi finančne državne in deželne vzpodbude in zahteve, ki so usmerjene predvsem v okoljsko in energijsko prenovo večstanovanjskih in javnih stavb.

OPTIMIZACIJA UKREPOV
Potrebno debelino toplotne izolacije na posameznih delih ovoja obstoječe stavbe optimiramo s pomočjo energijskega pregleda obstoječega stanja stavbe in s pomočjo predinvesticijskih študij predlaganih variant sanacije na različne energijske nivoje. Te investitorju prikaţejo vračilne dobe in upravičenost izvajanja posameznih predlaganih ukrepov. Uporaba predpisa je tako le minimalni kriterij, na podlagi analiz prihrankov in vračilnih dob izvedenih ukrepov pa se odločamo za energijsko sanacijo na nizkoenergijski ali pasivni nivo: za vgradnjo večjih debelin toplotne izolacije in boljšega stavbnega pohištva ter za uporabo novejših tehnologij ogrevanja in prezračevanja.

S pregledom bistvenih energijskih lastnosti stavb sicer lahko opredelimo moţne sanacijske ukrepe na transparentnih in netransparentnih delih ovoja in instalacijah ter preverimo ekonomsko upravičenost izvajanja ukrepov, vendar vsaka posodobitev zahteva ţe v fazi snovanja ukrepov vključevanje več vrst strok. Celostne prenove starejših večstanovanjskih stavb tako poleg energijske prenove obsegajo tudi predhodno statično sanacijo, preoblikovanje tlorisov, fasad, tudi nadzidave, dozidave itd. Pri celostni prenovi stavb je tako smiselno ukrepe na ovoju, konstrukcijah in instalacijah čim bolj optimirati - z vidika predlaganih tehničnih zahtev oz. stroke in z vidikov faznosti izvajanja posameznih sanacijskih ukrepov, investiranja, morebitnega motenja stanovalcev med sanacijo ipd., predvsem pa bistveno olajšati upravne postopke in mehanizme za doseganje dogovorov med stanovalci. Ţal poenostavljeni izračuni dostikrat investitorju pokaţejo, da je celovita energijska sanacija obstoječega ovoja in energijskih sistemov s pasivnimi tehnologijami draţja od novogradnje. V trenutno višjo investicijo ga prepričajo šele podaljšana ţivljenjska doba saniranega objekta, bistveno niţji obratovalni stroški, višji bivalni standard in bistveno višja vrednost objekta., zanemariti pa ne smemo tudi vplivov na okolje. Dejstvo je, da sanirana večstanovanjska stavba vpliva vzpodbudno tudi na sosednje stavbe in njihove lastnike, saj se cena energijsko potratnih, nesaniranih in nevzdrţevanih objektov ter posledično tudi lastniških stanovanj - v takšnih okoljih zniţa, na novo saniranih pa bistveno zviša…

PRISTOPI K CELOSTNI ENERGIJSKI PRENOVI
Vsake energijske sanacije se moramo vedno lotevati celovito. Pri večstanovanjskih stavbah prav pogosto ravno pavšalno načrtovani in izvedeni sanacijski ukrepi sproţijo niz nezaţelenih učinkov, ki stanovalce prepričajo, da ukrepi energijske sanacije niso vedno enako učinkoviti – čeprav so sicer izvedeni v skladu s predpisi. Tako pri energijski sanaciji starejših večstanovanjskih stavb še vedno ne posvečamo dovolj pozornosti doslednemu reševanju toplotnih mostov, niti primerni debelini toplotne izolacije, zanemarjamo pa tudi ukrepe na instalacijskih sistemih. Toplotni mostovi morajo biti ustrezno sanirani, detajli načrtovani pravilno in računsko preverjeni. Ţe manjši deleţ nepravilno saniranih toplotnih mostov ima lahko pri prenovi na nizkoenergijsko oz. pasivno raven velik vpliv na skupne transmisijske toplotne izgube, ki jih moramo upoštevati pri skupni energijski bilanci stavbe. Toplotno izolacijski materiali morajo biti izbrani pravilno, uporabljeni na pravem mestu in tudi vgrajeni pravilno, prav tako tudi stavbno pohištvo.

Pri energijsko učinkoviti prenovi se tesno prepletajo sanacija zunanjega ovoja stavb (toplotna zaščita, zrakotesnost), način ogrevanja s toplotno črpalko ali npr. biomaso in s pomočjo sončne energije, priprava tople vode s solarnimi sistemi, mehansko prezračevanje z rekuperacijo, racionalna raba električne energije in proizvodnja s fotovoltaiko, vgradnja pasivnih solarnih sistemov, toplotne črpalke, protisončna zaščita, učinkovito naravno prezračevanje itd…, vse to pa bistveno vpliva na rabo energije za ogrevanje, rabo končne energije itd… in posledično na končne energijske karakteristike stavbe, ki se bodo v bodoče izkazovale tudi s t.i. energetsko izkaznico. Pri tem je sodelovanje različnih strok nujno, saj npr. gradbeni fizik preveri gradbeno – fizikalne lastnosti ovoja, ustreznost detajlov, toplotne mostove in priporoča pravilne rešitve..., energetik preveri vpliv odločitev na celotno energijsko bilanco stavbe in predlaga morebitne izboljšave obstoječih energetskih sistemov..., sledi projektiranje in optimizacija rešitev... V ta namen uporabljamo tudi izpopolnjen program PHPP07, ki uvaja kar nekaj novosti na področju analiziranja predvsem večjih industrijskih, stanovanjskih in javnih stavb. Optimizacija rešitev je bistvo, ki opredeli končno obliko sanacije. Tako na podlagi metodologije študije izvedljivosti opredelimo posamezne ukrepe, ki so ekonomsko upravičeni in ki jih bomo v sklopu sanacije izvedli. Tako ni nujno, da so racionalni in smiselni prav vsi ukrepi, ki si jih zamislimo, saj npr. nekateri bistveno podraţijo investicijo in posledično tudi vračilno dobo investicije.

POMEMBNO PREZRAČEVANJE Z VRAČANJEM TOPLOTE ODPADNEGA ZRAKA
Pogosto se npr. z zamenjavo starih in vgradnjo novih, zrakotesnih oken ter tako povečano zrakotesnostjo stavb prav kmalu tudi na pravilno toplotno saniranih delih stavb pojavijo poškodbe v obliki različnih vrst plesni. Povzročita jih predvsem povišana relativna zračna vlaga v zimskem času (nad 45%) in povišana relativna zračna vlaga na premalo (čeprav po veljavnem pravilniku) izoliranih toplotnih mostovih, ki lahko znaša na teh hladnejših delih tudi do 80% (preklade, vogali, zunanje stene za pohištvom…).

Ugotavljamo, da so v takšnih primerih glavni povzročitelji neugodnih bivalnih razmer, pogojenih s škodljivimi plesnimi, kondenzacijo in slabim zrakom v stanovanjih pogosto tudi nespremenjene bivalne navade stanovalcev, ki stanovanj ne prezračujejo dosledno in pravilno. Statistični podatki o negativnih izkušnjah pri energijskih sanacijah iz preteklih obdobij prihajajo predvsem iz tujine, saj pri nas primerov tovrstnih celovitih energijskih sanacij do sedaj ni bilo ravno veliko, so pa številne novogradnje… Prav gotovo pa so pri nas stanovalci mnoţično zamenjevali dotrajana okna z novimi, tu pa tam zastekljevali balkone, loţe ipd…, kar je vse skupaj povečevalo zrakotesnost stanovanj, hkrati pa tudi povzročalo število nenadzorovanih, nesaniranih toplotnih mostov in posledic nedoslednega izvajanja ukrepov URE. Na podlagi takšnih izkušenj v preteklih desetletjih in z razvojem novih tehnologij so v tujini začeli v vse prenovljene stanovanjske stavbe vgrajevati visoko učinkovite prezračevalne naprave z rekuperacijo in povečevati tudi energijsko učinkovitost celotnega ovoja na nivo, ki velja za pasivne stavbe (večja debelina vgrajene toplotne izolacije, kvalitetnejša okna…).

Kakovost zraka v stavbah je tako nadzorovana, veliko večji pa so tudi prihranki energije za ogrevanje, saj se zniţajo v povprečju lahko na ca. 25 kWh/m2a in več (npr. za faktor 10). Teţje takšne karakteristike doseţemo pri spomeniško zaščitenih stavbah, kjer npr. ne moremo toplotne izolacije nameščati na zunanji strani, pri teh stavbah so prihranki manjši.

DOSEGANJE PASIVNEGA STANDARDA
Pri načrtovanju prenove v standardu pasivne tehnologije veliko vlogo poleg projektantov odigra tudi investitor (povečana – pomanjšana kvadratura, spremenjene funkcije, novi materiali, finančna sredstva...). Predpisani stroški novogradnje večnadstropnih stanovanjskih stavb se v tujini ponavadi gibljejo v razredu 1055 EUR/m2 uporabne stanovanjske površine in več, dodatni stroški za doseganje pasivnega standarda pa znašajo ca. 75 EUR/m2. Zaradi zahtevane bolj kakovostne gradnje in vgrajenih bolj kakovostnih gradbenih elementov in sistemov, je gradnja sicer draţja, posledično seveda pa pasivna stavba zagotavlja višji bivalni standard in udobje, investicijski stroški v kakovostnejše naprave pa se povrnejo predvsem s prihrankom pri ogrevanju, ki je v primerjavi s klasično grajeno zgradbo lahko za do 10 - krat večji.


»Faktor 10« - Primer praktičnih učinkov energijske učinkovitosti


Pravi pasivni nivo bi dosegli ob idealnih pogojih, ki veljajo tudi za načrtovanje novih pasivnih stavb. Zaradi različnih izhodiščnih situacij (klimatski pogoji, orientacija, moţnosti izvajanja ukrepov) te karakteristike teţje dosegamo, z lahkoto pa iz zelo potratne stavbe nastane zelo dobra nizkoenergijska večstanovanjska stavba. Idealno je, če je stavba zadostno osončena, orientirana proti jugu, z dopustnimi manjšimi odstopanji proti vzhodu ali zahodu. Pomembno je, da je potrebnih ogrevanih površin in volumna čim manj, prenovljena hiša pa ţe v osnovi zasnovana kompaktno zaradi faktorja oblike A/V. Prenovo tlorisa določujejo predvsem ustrezno toplotno coniranje prostorov in posodobitev sanitarij in eliminiranje toplotnih mostov (npr. balkoni). Zdruţujemo ogrevane in ev. neogrevane površine, tamponske cone, poskrbimo za zadostno osončenost posameznih prostorov. Skupne instalacijske cone, kleti in pomoţni prostori so locirani izven termične lupine. Določimo elemente pasivnega solarnega oblikovanja in pravilno razporedimo prozorne in neprozornih dele ovoja: večje steklene površine na jug, čim manj na sever, majhna okna na vzhod in zahod, izberemo sodobne izolacijske fasadne sisteme, senčila itd., ter druge aktivne sisteme za URE in OVE: npr. sončni kolektorji, fotovoltaika, zemeljski kolektorji, toplotne črpalke...). Primerno je, če je stavba kompaktna, brez zamikov in predorov ovoja ter s čim manj senčenja pozimi (balkonov, nadstreškov, pregradnih sten, zimzelenega rastlinja...).

Stari objekti so lahko grajeni masivno, lahko ali mešano: z masivno nosilno konstrukcijo in lahkimi stenskimi ali strešnimi elementi. Pri vseh načinih gradnje moramo zagotoviti maksimalno toplotno zaščito ovoja zgradbe, dobro zrakotesnost in kvalitetno izvedbo vseh detajlov. Da doseţemo zahtevane toplotne prehodnosti netransparentnih delov ovoja objekta, znašajo dodane debeline toplotne izolacije na obodnih površinah od 25 do 40 cm, ne glede na to, ali objekt saniramo z montaţnimi paneli ali z vgradnjo toplotne zaščite. Vse stavbno pohištvo zamenjamo z visoko učinkovitim, primernimi za novogradnjo pasivnih hiš. Pred načrtovanjem novih sistemov ogrevanja in prezračevanja moramo računsko preveriti potrebno toploto za ogrevanje, rabo električne energije, preveriti ustreznost dotokov sončnega sevanja in notranjih virov... Predvideti moramo naravno prezračevanje, s katerim zmanjšujemo morebitno pregrevanje poleti in sisteme za vračanje toplote odvedenega zraka, po potrebi tudi hlajenje. Prezračevalno - ogrevalni sistem mora biti učinkovit, lahko vodljiv in hitro odziven. Pri pasivnih prenovah tako srečujemo nove kombinacije energetskih sistemov prezračevanja in ogrevanja, z visoko učinkovitimi prezračevalnimi sistemi in rekuperacijsko stopnjo 75 - 90%. Prezračevanje je lahko bodisi lokalno ali centralno. Načrtovane ukrepe prenove preverimo z računsko metodologijo PHPP07 in stavbo optimiramo glede na izhodiščne moţnosti tako, da so tudi vračilne dobe izvedenih ukrepov v primerjavi s prihranki in povečano vrednostjo prenovljene nepremičnine smiselne.

OKOLJSKO VREDNOTENJE PRENOVE
Pri celostni energijski prenovi je pomembno tudi okoljsko vrednotenje načrtovane prenove stanovanjskih stavb, ki se odraţa predvsem v uporabi okolju prijaznih gradbenih materialov in tehnologij. Poleg večje preglednosti trţišča za končne uporabnike je spremljajoči učinek celovitega vrednotenja tudi konkurenčni boj ponudnikov, ki vodi v ponudbo okolju in uporabnikom prijaznejših stavb. Vgradnja trajnostnih gradbenih materialov in izdelkov, ki ne obremenjujejo okolja in bivalnih prostorov z zdravju škodljivimi snovmi, je toliko pomembnejša, saj prenovljene nizkoenergijske in pasivne stanovanjske stavbe ţe same po sebi potrebujejo za vzdrţevanje bivalnega udobja zelo malo energije. Prenova objektov, načrtovana po trajnostnih kriterijih, stanovalcem ponuja več: zdravo bivanje zaradi vgrajenih naravnih materialov, zelo kvalitetno prenovo in s tem podaljševanje ţivljenjske dobe stavbe, visoko udobje zaradi toplejšega ovoja stavbe in zagotovljenega sveţega zraka, nizke stroške za energijo zaradi optimalne toplotne zaščite in rekuperacije, visoko kvaliteto zraka zaradi kontroliranega prezračevanja, ipd.

ENERGETSKO EKONOMSKI KAZALCI PRENOVE
V procesu odločanja lastnikov večstanovanjske stavbe za izbor optimalnega scenarija celovite prenove so ključne informacije o tehničnih moţnostih izvajanja različnih ukrepov, o potrebni investiciji za različne variante prenove, predvsem pa podatki o učinkih različnih scenarijev. V praksi so bili takšni podatki le redko razpoloţljivi v primernem obsegu, kar se je posledično odraţalo tudi v pogostih odločitvah lastnikov za minimalno izvajanje ukrepov energetske sanacije ali pa celo za izvajanje zgolj vzdrţevalnih posegov, ki ob minimalni investiciji samo ohranjajo prvotno tehnološko stanje objekta ter njegovo energijsko ne-učinkovitost v nadaljnjih desetletjih uporabe.

Večstanovanjske stavbe so obenem pogosto tudi objekti z ugodnim razmerjem ogrevanega volumna in površine zunanjega ovoja. Intenzivna raba prostora, gledano skozi razmerje stanovanjske površine na stanovalca, prav tako omogoča relativno laţje doseganje večje energijske učinkovitosti. Po drugi strani pa so zahteve po investiranju iz istih razlogov bistveno bolj ublažene, kot za primer družinskih hiš. Ni torej razloga, zaradi katerega bi se lastniki večstanovanjskih stavb odločali za manj celovito in manj učinkovito prenovo kot lastniki druţinskih hiš.

Konkretne možnosti odločanja za celovito in učinkovito prenovo v ciljnem razredu nizkoenergijskih stanovanjskih stavb bomo predstavili na naslednjem računskem primeru, ki je v kar nekaj vidikih prenosljiv na večino starejših večstanovanjskih stavb.

Modeliranje energetskih in ekonomskih kazalcev na primeru večstanovanjske stavbe Izbrana je stavba z nekaj več kot 50 stanovanji in 150 stanovalci ter pribliţno 2.900 m2 ogrevane površine. Grajena je bila v izteku '60 let in ima zelo dotrajan zunanji ovoj. Le ta je praktično brez vgrajenega toplotno izolacijskega materiala, kar v primeru mikrolokacije z ostrejšo klimo (4.000 K×dan/leto) vodi v letno rabo toplote za ogrevanje med 170 in 190 kWh/m2a. Zunanji ovoj stavbe obsega različne elemente v skupni površini ca. 3.300 m2, njihova toplotna prehodnost pa ob izostanku učinkovitejših sistemov toplotne zaščite znaša v povprečju 1.21 Wm2/K. Minimalne zahteve slovenske regulative o učinkoviti rabi energije v stavbah (iz leta 2002) bi v takšnem primeru (za novogradnjo) zahtevale izpolnjevanje kriterija o koeficientu specifičnih transmisijskih toplotnih zgub (0.43 W/m2K) ter letni potrebni toploti za ogrevanje (82 kWh/m2a). Obstoječe vrednosti z naslova karakteristik ovoja stavbe presegajo veljavne minimalne zahteve za faktor 3, poraba toplote za ogrevanje pa za faktor 2, kar nedvoumno kaţe na kritičnost obstoječega energetskega stanja.

V primeru izvajanja tipičnega (osnovnega) scenarija energetske sanacije zunanjega ovoja bi le ta potekal postopoma, ukrep za ukrepom, le-ti pa bili izbrani po kriteriju manjšega investiranja. Pri običajnem naboru ukrepov bi to pomenilo manj kot 10 cm dodane toplotne izolacije na zunanjem zidu in stropu kleti, pribliţno 15 cm izolacije na strehi, okna in vrata pa bi bila izbrana v razredu najširše ponudbe trţišča. Vse izbrano torej brez »preseţkov« glede energetske učinkovitosti, skupna toplotna prehodnost ovoja pa bi znašala npr. 0.59 W/m2K. Boljša (izboljšana) odločitev bi v konkretnem primeru vodila v ukrepe z zgolj nekoliko preseţeno količino vgrajenega izolacijskega materiala, pri katerih bi na vseh sklopih izhodiščno rešitev nadgradili samo z dodatnimi 10 cm izolacijskega materiala. Stavbno pohištvo bi ohranilo dvojne zasteklitve, vendar pa bi bile izbrane nekoliko učinkovitejše rešitve. Povprečna toplotna prehodnost bi se zmanjšala v tem primeru na vrednost 0.37 W/m2K. Za vstop v razred nizkoenergijskih stavb bi morali v primeru tega objekta na podano izboljšano odločitev o gradbeni sanaciji ovoja dodati se ukrep vgradnje sistemov decentralnega prezračevanja (z vračanjem toplote odpadnega zraka) za stanovanja. Ukrep bi stalno zagotavljal kakovosten zrak v ključnih prostorih vsakega stanovanja, pri čemer je energetska učinkovitost takšnega načina uporabe stanovanja neprimerljiva z običajnimi načini ročnega t.j. naravnega prezračevanja.

Računska letna energijska bilanca (po metodologiji za NEH in PH) in ekonomsko vrednotenje za vse značilne situacije kaţe na naslednje vrednosti:

  • 166 kWh/m2a računsko potrebne toplote za obstoječe stanje večstanovanjskega objekta.
  • Zmanjšanje letne potrebe po toploti (-40%) na 95 kWh/m2a za primer postopnega izvajanja osnovne sanacije ovoja, ki zahteva investicijo 0.22 Mio €.
  • Nadaljnje zmanjšanje (-35%) na 63 kWh/m2a za primer izboljšane gradbene sanacije zunanjega ovoja, ki zahteva dodatnih 0.04 Mio € t.j. zgolj 18% na osnovno investicijo.
  • S pomočjo učinkovitega lokalnega prezračevanja zagotovljen prestop v razred NEH s končno vrednostjo 38 kWh/m2a, kar zahteva dodatnih 30% oz. 0.08 Mio € na skupno investicijo gradbeni del sanacije.

Ekonomsko vrednotenje scenarijev energetske sanacije torej kaţe, da je po 40 letih obratovanja večstanovanjske stavbe potrebno investirati v osnovno gradbeno sanacijo pribliţno 4.300 €/stanovanje oziroma 75 €/m2. V kolikor ţelimo stavbo z vidika toplotnih karakteristik pribliţati aktualnemu stanju gradbene prakse, je potrebna dodatna investicija v višini 20%, ki vodi v končni znesek 5.000 €/enoto oziroma 90 €/m2. Za doseganje karakteristik NEH je potrebna še investicija v sistem prezračevanja, ca. 1.500 €/stanovanje t.j. 25 €/m2.

Investicijski dodatki v izboljšano energijsko učinkovitost zunanjega ovoja (+15 €/m2) se v primeru uporabe različnih energentov za ogrevanje vračajo skozi letne prihranke goriva zgolj 5 let. Pri tem sama osnovna sanacija ovoja vodi k letnem zmanjšanju stroška ogrevanja v višini 5 do 6 €/m2, izboljšana rešitev toplotne zaščite pa doprinese dodatne 2 do 3 €/m2.

Pri odločanju za sanacijo te večstanovanjske stavbe v tehnološkem razredu NEH pa se investicijska dodatka v gradbenem segmentu in v segmentu instalacij prezračevanja (+15 €/m2 +25 €/m2) vračata skozi dodatne prihranke v rabi energije (ca. 5 €/m2) v obdobju samo 8 let. V teh relativno kratkih vračilnih dobah investicij, glede na dolgo obdobje prihodnje eksploatacije, še niso upoštevani ostali izvori letnih zmanjšanj obratovalnih in investicijskih stroškov, kot so na primer:

  • energijska sanacija zmanjša potrebno instalirano moč ogrevalnih naprav za faktor 3 ter s tem posredno zniţuje prihodnje investicije pri obnovi radiatorskega sistema ogrevanja in sanaciji kotlovnice – prihranek znaša do 20.000 €,
  • pri sami uporabi energenta za ogrevanje se zmanjša priključna moč (zmanjšanje letnega stroška 400 do 500 €/leto), na račun sodobnejše tehnologije kurilne naprave in nizkotemperaturne oskrbe ogrevalnega sistema pa dosegamo določen prihranek goriva (500 do 600 €/leto).

Navedeni postavki torej povratno vplivata na »zmanjšanje« povečane investicije v izboljšano energijsko sanacijo (npr. za 18.000 od skupaj 118.000 €). Po drugi strani pa se za skoraj 0.5 €/m2 »zmanjšajo« letni obratovalni stroški. Tako korigirana doba vračanja sanacije v NEH tehnologiji znaša 7 namesto 8 let. Na koncu izpostavljamo še naslednje pomembne vidike, ki lahko bistveno vplivajo na odločanje lastnikov stavbe o načinu izvajanja prenove:

  • Vsaka sanacija dviguje vrednost nepremičnine: v prikazanem primeru z NEH sanacijo dvignemo ceno stanovanja iz 1.500 €/m2 na vsaj 1.600 €/m2 (samo za ca. 7%) torej je investicija celotne sanacije (gradbena dela na ovoju in prezračevanje) že poplačana.
  • Vsaka sanacija dviguje parametre bivalnega ugodja. Temperature na notranji površini zunanjih sten so višje, zniţa se lahko povprečna temperatura ogrevanja, npr. iz 22 na 20°C; poraba energije za ogrevanje se zmanjša iz 38 na 32 kWh/m2a torej za 15%. Kakovost zraka v prostorih stanovanj zagotavlja boljše pogoje bivanja, vpliva na splošno zdravstveno stanje stanovalcev.

ZAKLJUČEK
Ob ugotovitvah, ki smo jih analizirali v prispevku, si moramo postaviti naslednja vprašanja: Ali sanacijo večstanovanjskih stavb v nizkoenergijski tehnologiji označujemo s pojmom dodatnega investiranja ali obveznega dodatnega stroška v višje bivalno ugodje in naše zdravje? Ali je pri sanaciji večstanovanjskih stavb sploh upravičeno govoriti o »strošku z vračilno dobo« ali ga lahko preimenujemo v pojem »takojšnji prihodek«, ki se odraţa v veliko višji vrednosti nepremičnine? Ali sploh še lahko govorimo o različnih scenarijih energijske učinkovitosti pri načrtovanju energijske prenove večstanovanjskih in javnih stavb?
Energijska sanacija stavb, ki zmanjša rabo energije najmanj za faktor 4, je namreč edino izhodišče za razmišljanje o minimalnem obsegu izvajanja ukrepov na stavbah. Končni rezultat optimirane zasnove celovite prenove pa se giblje med faktorjema 4 in 10, odvisno od specifičnih parametrov analizirane stavbe. Za dosego optimalnih učinkov je potrebno modeliranje različnih variant prenove in njihovo vrednotenje.

LITERATURA

  • AEE Institut für Nachaltige Technologien, oktober 2007; 2. Internationale Tagung mit Fachausstellung »Ökosan'07« Hochwertige energetische Sanierung von großvolumigen Gebäuden
  • Passivhaus Institut, Dr. Wolfgang Feist, 2007; Passivhaus Projektierungs Paket 2007 »PHPP 2007«

(vir: Sanacija večstanovanjskih stavb v pasivnem in nizkoenergijskem standardu, Gradbeni inštitiu ZRMK)