Prenovljena direktiva EPBD in PURES 2010

Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (Ur. L. RS, št. 52/10) – PURES 2010 določa tehnične zahteve, ki morajo biti izpolnjene za učinkovito rabe energije v stavbah, pri čemer pa kot navaja v svojem 1. členu, že vključuje tudi zahteve po zagotavljanju lastnih obnovljivih virov energije za delovanje sistemov v stavbi ter metodologijo za izračun energijskih lastnosti stavbe skladno s prenovljeno evropsko direktivo o energetski učinkovitosti stavb – Direktivo 31/2010/EU. Vendar pa temu ni povsem tako. V nadaljevanju podajam utemeljitev trditve.

 Opis:

 

Opis:

Slika 1: Energetsko razvrščanje stavb po načinu ASHRAE.

Opis:

Slika 2: Neprestano potekajoče preverjanje in usposobitev pri energetskem certificiranju stavb.

Opis:

Slika 3: Storilnost v odvisnosti od temperature prostora.

Opis:

Slika 4: Energetska razvrsitev stavb v razrede v RS izhaja iz potrebne toplote za ogrevanje - nedovoljeno po prenovljeni EPBD.

“Skoraj nič-energijska stavba”

Vezano na energetsko učinkovitost stavb ima prenovljena evropska direktiva postavljen izredno visok cilj, ki se imenuje “skoraj nič-energijska stavba”. Ta je v njenem 2. členu opredeljena kot “stavba z zelo visoko energetsko učinkovitostjo, določeno v skladu s Prilogo I. Za skoraj nič potrebne energije oziroma zelo majhno količino potrebne energije bi v zelo veliki meri morala zadostovati energija iz obnovljivih virov, vključno z energijo iz obnovljivih virov, proizvedeno na kraju samem oziroma bližini”. Nadalje pa 9. člen prenovljene evropske direktive zahteva tudi, da bodo do 31. decembra 2020 vse nove stavbe zgrajene kot “skoraj nič-energijske stavbe” oziroma morajo biti takšne stavbe v uporabi javnih organov zgrajene že dve leti prej, to je do 31. decembra 2018. Za izvajanje tega cilja morajo države članice tudi postaviti vmesne časovne cilje, lahko različne glede na vrsto stavb.

PURES 2010 izraza “skoraj nič-energijska stavba” ne uvaja in ga tako tudi ne pozna, posledično pa tudi nima postavljenih nikakršnih vmesnih časovnih ciljev z izgradnjo takšnih stavb. V 16. členu, kjer obravnava obnovljive vire energije, se zadosti že samo z njihovim 25% deležem celotne končne energije za delovanje sistemov v stavbi, kar pravilnik poimenuje “dosežena energijska učinkovitost stavbe”. To pa je upoštevajoč isti člen moč doseči tudi na druge načine, ki sploh ne temeljijo nujno na obnovljivih virih energije, ampak na primer na “soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom” ali pa na “sistemu energijsko učinkovitega daljinskega ogrevanja oziroma hlajenja”. “Energija iz obnovljivih virov“ pa je v evropski direktivi jasno opredeljena edino in samo kot “energija iz obnovljivih nefosilnih virov, predvsem vetra, sonca, aerotermalne, geotermalne, hidrotermalne energije in energije oceanov, vodne energije, biomase, deponijskega plina, plina iz komunalnih čistilnih naprav in bioplinov”. Torej, nikakršna soproizvodnja toplote in električne energije gnana s fosilnimi gorivi, tudi še s tako visokim izkoristkom, ne predstavlja obnovljivega vira.

Skratka, PURES 2010, ki ima sicer v svojem prvem členu zapisano, da je usklajen s prenovljeno evropsko direktivo o energetski učinkovitosti stavb, dejansko nima postavljenega z njenimi zahtevami skladnega glavnega cilja in tudi ne skladnih izhodišč. Cilj pri graditvi tako ne predstavlja “skoraj nič-energijska stavba”, ampak se pravilnik zadovolji že samo z “doseženo energijsko učinkovitostjo”, pri izhodišču zanjo pa sta nepravilno izenačena pojma “obnovljivi viri energije” in drugi “sistemi z visokimi izkoristki”. Na podlagi tega, in pa tudi nujnosti postavitve vmesnih časovnih ciljev, je upravičeno pričakovati, da se bo PURES 2010 moral uskladiti z dejanskimi zahtevami Direktive 31/2010/EU. Čim prej tem bolje za vse njegove uporabnike – projektante, izvajalce in seveda investitorje.

Vezano na “skoraj nič-energijsko stavbo”, ki se zdi precej težko uresničljiva, morda še najlažje pri stanovanjski gradnji, pa poznajo v ZDA stavbo s podobnim imenom, to je “neto nič-energijska stavba”1, ki pa je opredeljena kot stavba, ki na letni osnovi ne porabi nič več energije, kot jo proizvede iz obnovljivih virov energije na mestu samem oziroma bližini. Zanjo torej ni postavljena zahteva, da je to stavba, ki ne porabi skoraj nič energije, pomembno je zlasti, da je potrebna porabljena energija pridobljena iz obnovljivih virov. Na podlagi tega izhodišča je postavljena tudi lestvica za določitev energetske izkaznice stavbe, kar je prikazano na sliki 1. Ta cilj se zdi tehnično dosegljivejši, saj si je sodobno poslovno stavbo (z zdravim in udobnim bivalnim udobjem), ki ne porabi preko leta za svoje obratovanje (skoraj) nič energije, težko predstavljati.

Tehnični sistemi

Prenovljena EPBD ima poleg zahtev po graditvi “skoraj nič-energijskih stavb” še eno pomembno zahtevo, ki pa tudi ni vključena v PURES 2010. Nanaša se na “tehnične sisteme” iz njenega 8. člena, pri čemer so ti opredeljeni kot “tehnična oprema za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, toplo vodo, razsvetljavo, ali kombinacijo teh namenov, stavbe ali stavbne enote”. Zapis iz prvih dveh odstavkov 8. člena se v izvirnem slovenskem prevodu direktive glasi:

Države članice z namenom čim boljše energijske izrabe tehničnih stavbnih sistemov določijo zahteve za sisteme glede celotne energetske učinkovitosti, pravilne namestitve, ustrezne velikosti, prilagoditve in nadzora2 tehničnih stavbnih sistemov, ki se namestijo v obstoječe stavbe. Države članice lahko te zahteve uporabljajo tudi za sisteme v novih stavbah.

Zahteve za sisteme se določijo za nove tehnične stavbne sisteme, njihovo nadomestitev in nadgradnjo, uporabljajo pa se, če so tehnično, ekonomsko in funkcionalno izvedljive.

Pri tej zahtevi izstopa tolmačenje3, da se dejansko želi tudi v Evropski skupnosti vzpostaviti postopek “neprestane usposobitve”, v angleškem jeziku “Continuous Commissioning”, kar je na primeru izvajanja energetskega certificiranja stavb prikazano na sliki 2. Slednjega pa seveda ne gre zamenjevati s pri nas povsem ločenimi postopki revidiranja projektov, nadziranja gradnje ter preverjanja in nastavitev sistemov, pri čemer je slednje še napačno prepuščeno kar samim izvajalcem4! Nadalje pa nove zahteve iz prenovljene EPBD za “tehnične stavbne sisteme” tudi ne gre zamenjevati s pregledovanjem klimatskih naprav, ki je sicer ohranjeno glede na osnovno direktivo v 15. členu prenovljene EPBD in katerega pri nas pokriva (neuporabljan) Pravilnik o rednih pregledih klimatskih sistemov (Ur. l. RS, št. 26/08). Na tem mestu pa je še posebno zanimiv s tem neposredno povezan5 standard SIST EN 15240:2007 z naslovom “Navodila za pregledovanje klimatskih sistemov”, ki besedo “Commissioning” ne samo pozna, ampak jo tudi obrazloži kot: “sosledje dogodkov, ki zagotavlja, da so stavba in z njo povezani ogrevalni, prezračevalni in klimatski sistemi delujoči skladno s projektnimi zahtevami.”6

Sistemi hlajenja in ogrevanja

Novi PURES se opredeljuje do sistema hlajenja v stavbah skozi tri odstavke 11. člena, pri čemer je v prvem zapisano:

(1) S projektiranjem in vgradnjo pasivnih gradbenih elementov je treba zagotoviti, da se tudi v času sončnega obsevanja in visokih zunanjih temperatur zraka prostori v stavbi zaradi sončnega obsevanja ne pregrejejo bolj, kot je določeno za temperaturo zraka v skladu s predpisom, ki ureja prezračevanje in klimatizacijo stavb.

Na podlagi zapisanega nedvoumno izhaja, da je že v izhodišču privzeto, da se bo stavba poleti pregrevala (!!!), vendar pa se ne bo bolj, kot je to določeno oziroma dovoljeno s predpisom. Tako je bistveno vprašanje za projektanta, katera je tista notranja temperatura zraka, ki jo določa predpis, ki ureja prezračevanje in klimatizacijo stavb. Na podlagi analize, predstavljene v okviru, ta pripelje dodovoljene temperature zraka 28 °C. To vrednost pa kot še najvišjo dopustno za temperaturo zraka v delovnem prostoru predpisuje tudi tretji odstavek 25. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in 39/05).

Seveda se ob tem upravičeno postavlja vprašanje, ali se lahko za obvezen cilj postavi graditev sodobne stavbe, ki se bo že v izhodišču poleti pregrevala. Kaj naj stori projektant, če se pojavi osveščen investitor, ki pri graditvi stavbe ni zamenjal vzroka in posledice, torej ima za cilj zgraditi stavbo, katere namen je zagotavljati njenim uporabnikom visok razred udobja (A in ne samo C), in šele po izpolnitvi te svoje osnovne naloge, zgraditi tudi energetsko učinkovito stavbo, seveda ob upoštevanju “stroškovno optimalne ravni“7. Investitor, ki izhaja iz dejstva, da stavbo gradi zaradi ljudi in ne zaradi majhne rabe energije. Investitor, ki ne dovoli, da se bo stavba poleti pregrevala, ampak izpolnjevala zahteve za zagotavljanje notranjega udobja razreda A. Katera stavba se zdi “boljša“: Tista, ki zagotavlja razred udobja A, vendar spada v energetski razred C, ali tista, ki zagotavlja razred udobja C, vendar spada v energetski razred A? Verjetno odgovor ni enoznačen, zato je nujno pustiti možnost izbire, ne pa predpisati obvezni razred notranjega okolja C.

Gornja ugotovitev predstavlja kritično mesto, kjer je nujno preveriti dvoje:

1. ali “pregrevanje“ dejansko dovoljuje ali pa celo zahteva prenovljena EPBD?

2. ali prenovljena EPBD zahteva prevzem projektne temperature razreda C?

Odgovora na postavljeni vprašanji sta oba nikalna. V angleškem izvirniku8 je potrebna hladilna energija opredeljena kot “energija, ki preprečuje pregrevanje stavbe”, torej pregrevanja izrecno ne dovoljuje, očitno niti najmanjšega, v povezavi z notranjo temperaturo pa, da je to “energija, ki je potrebna za vzdrževanje predvidene temperature v stavbi”. Iz slednjega je moč zaključiti, da no-tranja temperatura skozi prenovljeno EPBD ni predpisana sama po sebi, ampak se ta očitno predvidi (na primer s strani projektne naloge investitorja). Na tem mestu je za primerjavo med zahtevami za hlajenje zanimivo prikazati še zapis glede zahtev za ogrevanje iz 10. člena PURES 2010, kjer je zapisano naslednje:

Projektirani in izvedeni sistem ogrevanja mora ob najmanjših toplotnih izgubah zagotoviti takšno raven notranjega toplotnega ugodja, kot je določeno s predpisi, ki urejajo prezračevanje in klimatizacijo stavb, oziroma je določeno v projektni nalogi, če je ta strožja od predpisane.

10. člen pravilnika pri ogrevanju ob enakem načinu razmišljanja in uporabljenem izrazoslovju kot pri hlajenju sploh ne predvideva morebitne “podhladitve” stavbe do še določene (dovoljene) temperature po predpisih, ki urejajo prezračevanje in klimatizacijo stavb, ravno nasprotno, isti člen ima zapisano celo, da je potrebno upoštevati projektno nalogo, če je ta strožja od samega predpisa. Zakaj je potrebna razlika za načrtovanje ogrevanja in hlajenja, zakaj je pri ogrevanju nujno upoštevati projektno nalogo, pri hlajenju pa ne? Vprašanje je še posebej pomembno, ker v angleškem in tudi slovenskem izvirniku prenovljene EPBD ni prav nikakršne razlike pri zapisu glede določanja načrtovane notranje temperature za ogrevanje in hlajenje, saj sta zapisani celo v istem stavku – glej že podano opombo 11.

Nadalje se v zvezi s hlajenjem drugi odstavek 11. člena glasi:

(2) Če z uporabo rešitev iz prejšnjega odstavka v stavbi ni mogoče zagotoviti predpisanega toplotnega ugodja, se sme projektirati in izvesti sistem intenzivnega nočnega hlajenja oziroma prezračevanja stavb in druge alternativne rešitve.

Torej, če predhodno ugotovljena (pre)visoka notranja temperatura zraka 28 °C ne more biti zagotovljena samo s pasivnimi ukrepi, projektant upoštevajoč ta del pravilnika še ne sme pristopiti k načrtovanju običajnega hladilnega sistema v stavbi, ampak k iskanju drugačnih rešitev, ki jih predstavljajo ”sistemi intenzivnega nočnega hlajenja oziroma prezračevanja in druge alternativne rešitve”. Torej sistemov, ki temeljijo na določenem podhlajevanju gradbene konstrukcije z zrakom ali vodo v nočnem času, med katerimi je danes najbolj razširjeno aktiviranje betonskega jedra. Pri uporabi teh sistemov pa velja opozoriti izkustvena priporočila ali bolje opozorila stroke, na primer iz priznanega (evropskega) priročnika Recknagel, Sprenger, Schramek: Taschenbuch für Heizung + Klimatechnik, ki so vezano na toplotno (ne)ugodje naslednja:

  • temperatura prostora preko dneva lahko odstopa od predpisanih skozi (SIST) EN 13779 vsled toplotnih obremenitev, ki so posledica daljših poletnih vročinskih obdobij, in jih ni moč izničiti znotraj 24 urnega obdobja – rezultat: zjutraj je prostor podhlajen, popoldan pa pregret (paziti glede pogodbenih obveznosti do kupca ali najemojemalca);
  • praznjenje akumulacijskega gradbenega elementa se vrši brez možnosti vplivanja s strani uporabnika;
  • praktično ni mogoča delitev stroška hlajenja na podlagi dejanske uporabe;
  • brez dodatnega sistema razvlaževanja zraka obstaja nevarnost kondenzacije vlage na površini gradbene konstrukcije;
     

Vezano na mogočo energetsko (ne)učinkovitost pa so priporočila oziroma opozorila iz istega vira naslednja:

  • samodejno praznjenje je vedno povezano z razmetavanjem energije, kar ima za posledico, da je poraba energije večja od dejansko potrebne;
  • uporaba mehanskega hlajenja za polnjene gradbenega elementa, ki se nato prazni pasivno, ni upravičena;
  • samo tisto kar je zastonj in kar ne obremenjuje okolice se lahko morebiti razmetava; 9

Zapisana opozorila ne potrebujejo nikakršnega komentarja.

No, in šele, če predpisanega toplotnega (ne)ugodja iz prejšnjih dveh odstavkov 11. člena ni moč zagotavljati z opisanimi podhlajevalnimi in drugimi alternativnimi sistemi, potem je projektantu dovoljeno načrtovati in izvajalcu vgraditi v stavbo sistem “pravega“ hlajenja. Tretji odstavek 11. člena se glasi dobesedno:

(3) Če z uporabo rešitev iz prvega in drugega odstavka tega člena v stavbi ni mogoče zagotoviti predpisanega toplotnega ugodja, se sme projektirati in izvesti sistem za hlajenje stavbe. Energijsko učinkovit hladilni sistem se zagotavlja z izborom energijsko učinkovitih generatorjev hladu in pripadajočih elementov, energijsko učinkovitim razvodom, izborom ustrezne projektne temperature hladilnega sistema in njegovim uravnoteženjem ter regulacijo temperature zraka v stavbi, njenem posameznem delu ali prostoru.

Pri tem pa projektna temperatura prostora še vedno ostaja takšna kot že predhodno ugotovljena: še sprejemljiva za razred ugodja C. Kako pa je s storilnostjo zaposlenih, če temperatura prostora odstopa od optimalne, ki je med 21 in 24 °C, prikazuje slika 3.

Sistemi prezračevanja

Novi PURES se opredeljuje do sistema prezračevanja v stavbah skozi tri odstavke 12. člena, pri čemer je v prvem zapisano:

(1) Če ni mogoče izvesti naravnega prezračevanja za doseganje kakovosti zraka v prostorih v skladu s predpisi, ki urejajo prezračevanje in klimatizacijo stavb, se sme projektirati in izvesti sistem hibridnega ali mehanskega prezračevanja.

Torej, prednost pri načrtovanju stavbe mora projektant dati naravnemu prezračevanju, pri čemer pa glede predpisane kakovosti zraka oziroma potrebne količine zunanjega zraka podobno kot tudi že pri temperaturi zraka v prostoru upoštevati Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji (Ur. l. RS, št. 42/02), ki podaja zopet samo zahteve za najnižji kvalitativni razred C. Tudi pri prezračevanju, podobno kot pri hlajenju (in različno kot pri ogrevanju), ni puščena možnost za morebitne ostrejše zahteve projektne naloge. Vendar ni samo to moteče pri postavljenih zahtevah za sisteme prezračevanja, prese-neča predvsem obvezno dajanje prednosti naravnemu prezračevanju. Zakaj? Preprosto iz dveh razlogov:

1) Naravno prezračevanje mora biti skozi zadnjo izdajo ANSI/ASHRAE Standarda 62.1- 2010 Ventilation for Acceptable Indoor Air Quality10 obvezno dopolnjeno še z mehanskim, ker, kot strokovno ugotovljeno, naravno prezračevanje sodobni stavbi ne zmore venomer zagotavljati ustrezne ravni notranjega okolja. Mogoče so samo izjeme, predstavljene v okviru.

2) Ker ni mogoče zagotoviti energetske učinkovitosti stavbe ob nižjih in višjih zunanjih temperaturah, če se toplota z zavrženega zraka ne zajema in z visokim izkoristkom vrača na stran zunanjega zraka, kar je dejansko povedano že tudi s tretjo možnostjo uporabe naravnega prezračevanja iz ameriškega standarda: “prostor ni oskrbovan z ogrevalnimi ali hladilnimi sistemi“.

Je morda naravno prezračevanje na drugi strani Atlantika opredeljeno kako drugače kot pri nas? Ali ga inženirji tam razumejo drugače? Očitno ne, saj je opredeljeno kot “prezračevanje, ki se izvaja vsled učinka toplote, vetra ali difuzije skozi vrata, okna ali namenske odprtine v stavbi“. Podobno, na vsak način pa smiselno enako, je opredeljeno naravno prezračevanje tudi skozi slovenski Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji (Ur. l. RS, št. 42/02).

Metodologija za izračun energetske učinkovitosti

5. člen PURES 2010 navaja tehnično smernico TSG-1-004: 2010 kot tisto, ki določa poleg gradbenih ukrepov in rešitev tudi metodologijo izračuna energijskih lastnosti stavbe. Metodologija izračuna temelji na SIST EN 13790:2008 Toplotne značilnosti stavb – Računanje potrebne energije za gretje in hlajenje, kar je glede na zahtevo prenovljene EPBD po obvezni uporabi evropskih standardov ustrezno, manj ustrezna, ali celo vprašljiva, pa je dejanska uporabljivost metode iz tehnične smernice pri samem projektiranju načrtov faze PGD, ki upoštevajoč zakonodajo pri načrtu inštalacij zahteva samo “osnovne sheme razporeditve sistemov in naprav s prikazom njihove medsebojne povezave in prikaz njihovega priključevanja na infrastrukturo”, torej samo načelne tehnične rešitve brez mnogoterih nujnih podrobnosti in tehničnih lastnosti naprav in opreme, sicer potrebnih za izvedbo izračunov po tem standardu oziroma metodologiji, ki ima okroglo kar 400 enačb. Tako je uporaba predpisane metodologije pri projektiranju načrtov PGD dejansko nemogoča, kar bo takoj pokazala in potrdila praksa. Projektantom strojnih inštalacij in strojne opreme pa se s tem obseg dela ni povečal, saj zapis v prvem odstavku 17. člena pravilnika opredeljuje, da se učinkovita raba energije, vključno s potrebno letno primarno energijo za delovanje sistemov v stavbi “dokazuje v elaboratu gradbene fizike za področje učinkovite rabe energije v stavbah (v nadaljnem besedilu: elaborat URE)”. Torej bodo upoštevajoč PURES 2010 izračune pri projektiranju po predpisani metodologiji morali podajati gradbeni inženirji in/ali arhitekti, natančneje gradbeni fiziki11.

Vsekakor pa je nerazumljivo in tudi povsem nedosledno, da je skozi PURES 2010 “dovoljena letna potrebna toplota za ogrevanje stavbe” predpisana za tri vrste stavb (stanovanjske, nestanovanjske in javne), “dovoljeni letno potreben hlad za hlajenje” pa samo za eno vrsto, za stanovanjske stavbe, torej omejitev glede rabe energije za hlajenje drugih vrst stavb sploh ni. Prenovljena EPBD pa pri izračunavanju energetske učinkovitosti stavb zahteva obvezno ločitev na naslednje vrste stavb: a) enodružinske hiše raznih vrst; b) stanovanjski bloki; c) pisarne; d) stavbe namenjene izobraževanju; e) bolnišnice; f) hoteli in restavracije; g) športni objekti; h) stavbe za veleprodajo in maloprodajo; i) druge vrste stavb, ki so porabniki energije.

Ob tem pa ne moremo mimo že izadnega Pravilnika o metodologiji izdelave in izdaji energetskih izkaznic stavb (Ur. l. RS, št. 77/09). Prenovljena EPBD ima v devetem utemeljitvenem izhodišču za njen nastanek zapisano:Energetsko učinkovitost stavb bi bilo treba izračunati na podlagi metodologije, ki se na nacionalni in regionalni ravni lahko razlikuje. To poleg toplotnih značilnosti vključuje druge dejavnike, ki imajo vse pomembnejšo vlogo, kot so ogrevalne in klimatske naprave, uporaba energije iz obnovljivih virov, pasivni ogrevalni in hladilni elementi, osenčenje, kakovost zraka v prostoru, primerna naravna svetloba ter zasno-va stavbe. Metodologija za izračun energetske učinkovitosti ne bi smela temeljiti le na obdobju, ko je potrebno ogrevanje, ampak bi morala zajemati letno energetsko učinkovitost stavbeV tej metodologiji bi morali biti upoštevani veljavni evropski standardi.

Dejstvo pa je, da že veljavni (vendar pa ne tudi uporabljani) Pravilnik o metodologiji izdelave in izdaji energetskih izkaznic stavb (Ur. l. RS, št. 77/09) oziroma njegov 6. člen, ki postavlja energetske razrede, te določa ravno na podlagi rabe toplote za ogrevanje, torej je direktnem nasprotju s prenovljeno (in tudi sicer že z osnovno) evropsko direktivo. Prav tako ta metodologija tudi ne upošteva zahteve po postavitvi različnih razredov glede na namembnost stavb. Torej se ta pravilnik pričakovano ne bo nikoli uporabljal in ga bodo morali na MOP spremeniti še pred njegovo dejansko uporabo. Seveda tudi tu velja, čim preje, tem bolje za vse udeležence graditve.

Slika 4 prikazuje del priloge 1 iz imenovanega pravilnika, ki obravnava energetsko izkaznico stavbe, kjer je razvidno, da se energetski razred za stavbo določa samo na podlagi ogrevanja, kar je v izrecnem nasprotju z EPBD, dejanska dovedena energija za delovanje stavbe, pa glede na porabo ne postavlja prav nikakršnih energetskih razredov.

Zaključek

Prenovljena evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb prinaša novosti, ki pa jih PURES 2010 še ne povzema v celoti, predvsem pa ne bistvenih dveh: “skoraj nič-energijske stavbe” in “tehničnih sistemov”. Brez obeh pa se bo tudi ta pravilnik upravičeno uvrstil med tiste izdane s strani MOP v zadnjih dveh letih, ki niso namenjeni dejanski uporabi12 – pravilniki, ki spadajo samo v vrsto “de iure” in ne “de facto”.

Vezano na sistema hlajenja in prezračevanja je zakonodajalca preveč zanesla težnja po energetski učinkovitosti na račun notranjega okolja, kjer je predpisal za cilj samo še sprejemljiv razred C. Pravilnik tako pri teh dveh inštalacijskih sistemih (hlajenja in prezračevanja) ne dopušča projektiranje notranjega okolja na podlagi morebitno primernejših zahtev iz projektne naloge. Pri metodologiji za izračun energetske učinkovitosti stavbe pa PURES 2010 preko TSG-1-004 povzema sicer teoretično ustrezno metodologijo, neustrezno pri tem pa je, da se ta metodologija obvezno uporablja že pri načrtovanju faze PGD (v elaboratu gradbene fizike) in ne morda samo v fazi PZI, ko investitor skozi napredovanje projekta lažje določi cilj glede energetskega certificiranja. V tej fazi bi bila ta metodologija verjetno sprejemljiva, vsekakor pa bi moral biti uporabnik metodologije odlično seznanjen z razumevanjem delovanja predvsem strojno inštalacijskih sistemov, torej samo znanje s področja gradbene fizike pričakovano ne bo zadoščalo. Za izdajo gradbenega dovoljenja stavbi pa bi moral zadoščati projekt faze PGD, ki bi glede energetske učinkovitosti izpolnjeval samo predpisane najmanjše energetske zahteve za obodne površine in izkoristke naprav in sistemov, uvrstitev v prav določen ciljni energetski razred pa prepustiti nadaljnemu razvoju projekta. Obstoječ pravilnik o energetski izkaznici pa je v tem trenutku za certificiranje stavb tudi neuporaben, deloma tudi napačen, saj energetske razrede stavb določa samo na podlagi rabi energije za ogrevanje, stavb pa tudi ne ločuje po njihovi namembnosti.

Slovenski inženirji smo kljub novemu pravilniku in tehnični smernici še vedno v precepu, ali čakati (kako dolgo še?) na uporabne slovenske pravilnike povezane z energetsko učinkovitostjo stavb, ali pa pričeti kar z uporabo v svetu uveljavljenih “de facto” pravil stroke, na primer certficiranja stavb po sistemu LEED13 in/ali DGBN14. Pri tem je bistveno tudi, da certificiranje stavbe ni zoženo na samo energetsko učinkovitost, saj lahko takšen pristop pripelje do neugodnega ali celo nezdravega notranjega okolja15. Namreč, ob težnji pa samo energetski učinkovitosti stavbe, lahko pot vodi povsem v napačno smer, katero najbolje opiše kar (ponesrečena) opredelitev pojma “pasivne stavbe”, objavljena pred leti v eni izmed slovenskih revij: “Je predvsem način življenja, bivanje pozimi v puloverju, poleti v kanotjeri.” LEED certificiranje pa za primerjavo zajema ocenjevanje stavbe iz večih zornih kotov: 1) mesto postavitve stavbe v pogledu trajnostne gradnje, 2) učinkovita uporaba vode, 3) energija in ozračje, 4) materiali in viri, 5) kvaliteta notranjega okolja in 6) inovativnost pri projektiranju ter vključitev pokrajinskih prednosti. Italijanski inženirski kolegi so ustanovili že lastno podružnico Green Building Council, ki se imenuje enostavno GBC Italia in ima tudi pridobljeno licenco tovrstnega certificiranja stavb po Italiji – v svojem materinem jeziku italijanščini. V ustanavljanju pa so tudi še druge GBC podružnice po Evropi. Kaj pa bomo storili mi? Samo čakali na uporabne slovenske predpise in smernice?

Viri:

IZS, Mitja Lenassi, univ. dipl. inž. str.

Predsednik Strokovnega sveta MSS

Pooblaščeni odgovorni projektant, revident, nadzornik in vodja del po ZGO z dodatnim potrdilom IZS o strokovnem izpopolnjevanju – P. E. (Professional Engineer)

Projektant visoko učinkovitih stavb – HBDP (High-Performance Building Design Professional) z izdanim potrdilom ameriškega inženirskega združenja ASHRAE

Vršilec postopka preverjanja in preizkušanja – CxA (Commissioning Authority) z izdanim potrdilom ameriškega inženirskega združenja CGA

Član ameriškega inženirskega združenja ASHRAE s predpisano strokovno izobraženostjo in več kot 12-letno dokazano izkušenostjo v stroki – Member ASHRAE

Sodni izvedenec in cenilec za strojno inštalacijsko opremo in naprave s pooblastilom MP – Ministrstva za pravosodje